Aurora - Vztrajnost Spomina

V detajle oljnih slik na platnu Salvadorja Dalíja sem se prvič, čisto od blizu, ozrla leta 2004 na retrospektivni razstavi v Benetkah. Občudovanje del, od povsem klasičnih, do dovršene avantgarde, kamor je njegov briljantni um izlil močno sposobnost upodabljanja nenavadnih stvari so se v meni vtisnili kot nepozaben spomin. Motivi njegovega specifičnega sloga, so se zasidrali globoko v moje celice, saj so te podobe sanjske resničnosti začele prebujati moj do tedaj speči glas (svoje) nadrealne resničnosti.

Njegova dela, ki jih ni moč zamenjati s prizori drugih umetnikov, lahko občudujemo ali zavračamo, vendar jih pa nikakor ne moremo sprejeti brezbrižno.

Tovrstno specifično ustvarjanje, kjer podobe dobivajo nepričakovane lastnosti ali nerealne povezave med objekti, ki združujejo nezdružljivo, meni, kot večni učenki življenja ne samo da burijo domišljijo, v njih sem našla nekaj, kar mi je v času študija vlivalo upanje. Upanje in pogum, da lahko tudi sama stopam po svoji poti naprej, k raziskovanju in udejanjanju svojega lastnega izraza.

Surrealistična mojstrovina Vztrajnost spomina, kjer je uprizorjena vsa nadrealistična simbolika in izpiljeno tehnično znanje slikanja, je zame ena izmed tistih umetniških del, ki so v meni prebudila takrat še dokaj speče zametke resničnega dojemanja same sebe.

To je eden izmed tistih trenutkov, ko se občutek za čas ustavil, ko ga več ni, a jaz ostajam prisotna v svoji samoti in samo sem.

Ta posebnost v izrazu, ki je morda še bolj prepoznavna kot jajce ali nos z ustnicami, mi s to subtilno mehkobo ob vsakem pogledu nanjo prikliče spomine na trenutke, ko sem sem se hrepeneče predala svojemu notranjemu glasu, ki me je nagovarjal k temu, da si - mu naj prisluhnem. Da je to dovoljeno!

Prebudil mi je občutek, da na tem svetu pa vendarle nisem povsem sama.

Po navedbi avtorja naj bi slika nastala povsem naključno. Podobe talečih ur naj bi zasnoval po obilnem obedu sira''Camemberta''. Ko je opazoval kako se ta širi in razliva pod žgočim katalonskim soncem, je začel razmišljati o filozofskih vprašanjih trde in mehke materije, o relativnosti časa in minljivosti vsega obstoječega.

O minljivosti, o tem kaj je resnično, kaj je otipljivo in kaj ne, ipd., se pri svojem ustvarjanju vsakodnevno soočam. Kako podati v vidno obliko vse, kar doživljam, vidim in čutim. Na kakšen način predati na platno tisto, česar ni moč videti v vsakdanjem življenju, nekaj, česar ni moč dokazati, nekaj, kar je odraz notranjega vedenja.

To vedenje lahko pojasnim kot navdih v izrazu. Ne glede na to ali sem razumljena ali ne, je ta notranji glas tako močan, da presega ideje racionalnega uma.

Iz te predaje sebi je nastalo besedilo Vztrajnost spomina, kjer opisujem trenutek, ko se je moj pogled od lepote ustavil in moje telo zamrznilo v času. Ponovno doživeti vtisi so na plano priklicali in obudili širok spekter občutij in me hote ali nehote potopil v zmes neznane bolečine, solz, kot tudi radosti in smeha. Jemajoči dihi in izdihi so mi na papir položili besede v tako hitrem ritmu, da sem komaj dohajala ritem pisala.

Zapisanih besednih zvez si še danes ne zmorem povsem razumsko razložiti, a jih čutim z vsem kar sem in z njimi diham, saj so odsev moje večdimenzionalne resničnosti.

Z Ljubeznijo, Ines 

 

Pesem iz knjige Aurora:

VZTRAJNOST SPOMINA

 

Pogledam!

 

Se ne prerivam,

mirno opazujem potezo njegove prezence.

 

Visoko, nad množico pojav,

oddaljen ton mi misel izostri,

brez premika se slika sanj upočasni.

 

Spremljam ta premik!

 

Pred menoj ujete dimenzije časa,

brez vročine v svoji mehkobi se topijo,

drsijo, a forme ne izgubijo.

 

Ne vem, kaj reči, da bo prav,

vedno bolj se širim v izliv.

 

Čutim ta premik!

 

V meni ukrivljene in stopljene ure norijo,

izven tekoče obale po žilah barvo spustijo,

zrno upanja vlažijo.

 

Ne vem, kaj reči, da bo prav,

vedno bolj moč barv srka me v izvir.

 

Postajam ta premik!

 

Krivulja spevnega namiga čez svet

in naju joče iz neba,

poteza izgorele temno modre barve neurje preživi,

premik me zdaj prižiga v upanje, ki ve.

 

Spoznana skrivnost me zdaj časti,

mehko, z odtenkom jasnosti živim,

kot Dali preoblikujem smisel skušnjave v ta zdaj.

 

Poglej!

 

Upočasni svoj korak,

tiho ga obdrži.

 

Prisluhni potezam vidnih sanj,

v množico pojav naj misel ne beži,

vse, kar je resnično, je že tukaj.