Aurora - Izbrana

V podobo Mona Lise sem se prvič zazrla kot majhna deklica, stara komaj štiri leta, medtem ko sem prebirala kup otroških sličic. Med vsemi podobami je prav njena pritegnila moj pogled in me popolnoma prevzela. Nisem vedela kdo je, nisem poznala njenega imena, a nekaj v meni jo je že poznalo.

Njena prisotnost je v meni prebudila nekaj starodavnega, nekaj kar je govorilo neposredno z mojim srcem. 

Mnogo let kasneje mi je ponovno vznemirjala pozornost. Ne več v obliki otroških sličice, temveč v predavalnicah srednje šole in kasneje na Akademiji, v glasovih profesorjev, skozi teorijo in analizo. Predavanja umetnostne zgodovine so jo razkrivala kot mojstrovino renesančne dovršenosti, s katero je Leonardov um prelomil dotedanja merila dojemanja človeka in sveta. Likovna teorija je še posebej izpostavljala njegov način slikanja, z iznajdbo zračne perspektive in tehniko sfumato, megličasto zamegljenost, ki z nežnimi prehodi povezuje svetlobo in senco.

Toda bolj kot dejstva me je vedno nagovarjala njena prisotnost.

Nisem bila zgolj gledalka, vedno sem bila in sem še vedno, prisotna nekje v njej. V njenem pogledu, kot tudi v njenem molku. In morda res ni bilo naključje, da so me sošolci pogosto klicali ''Mona Lisa''. Sprva v šali, zaradi moje umirjenosti, kot zaradi sramežljivega pogleda, ki ni vedno razkrival svojih misli. A pod tem je tlela neka tiha resnica, kot da so intuitivno zaznali nekaj več. Morda sem ji res po izgledu nekoliko podobna, a bolj kot to, podobnost tli v občutenju. Po tistem tihem notranjem prostoru, ki ne govori z glasom, ampak s pogledom.

Ko pa se je moj pogled v galeriji Louvre končno zazrl v njenega, sem nepremično obstala. Kot bi me nekaj zadržalo na mestu in zasidralo v večnost trenutka. Njene oči so me gledale, kot da me že poznajo in v tistem brezčasnem hipu se je nekaj v meni sklenilo v celoto. Brez besed, brez misli, se je zgodil stik, ki ga je skoraj nemogoče ubesediti. Zdelo se je, kot da dihava skupaj.

Tistega dne sem zares doumela, da Mona Lisa ni le umetnina. Je prostor in je tišina, ki prepozna tvojo lastno tišino. 

Mnogo let kasneje je iz tega notranjega stika nastala pesem Izbrana, ki je del zbirke Aurora. To je pesem o njej, ki ni izbrana zato, ker bi bila nekaj več, ampak zato, ker v sebi nosi spomin. Spomin na nežnost, na brezčasno lepoto, ki ni glasna, ampak zgolj samo je in pripoveduje o tisti svetosti, ki ne potrebuje pojasnila.  

V istem dihu strasti, ko je nastala pesem, se je rodila tudi slika. Naslikala sem svoj avtoportret, v katerem sem upodobila njo skozi sebe ali morda sebe skozi njo. Gre za abstraktno zasnovano podobo, v kateri sem s povezano linijsko potezo ujela svoja hrepenenja, svoj notranji mir, kot tudi nemir. Ta izraz, zajet z fluidnimi oblikami ni zgolj estetski, temveč je odsev notranjega toka nežnosti, ki govori brez besed.

Ta avtoportret ni nastal kot posnemanje znamenite umetnine, temveč kot tihi poklon njeni prisotnosti. Je subtilna gesta prepoznavanja, ne zgolj nje, temveč tudi sebe.

Izbrana je pesem o notranji lepoti, o prepoznanju, ki ne prihaja od zunaj, temveč iz globine zavesti.

Z Ljubeznijo, Ines