Intuitivna poezija v odsevu ekstaze glasu
Vsaka beseda nosi sled izkušnje, vsak verz je odtis doživetega trenutka, ki presega čas in prostor ter v bralcu zaživi kot novo občutenje.
V času, ko je bilo moje življenje zaznamovano z velikimi in težkimi preizkušnjami, ko sem se umaknila iz zunanjega sveta in ostala sama s seboj, sem v trenutkih krhkosti odkrivala presenetljivo moč. Ne da bi se takrat povsem zavedala, mi je ravno to ponudilo priložnost, da sem lahko občutila bližino same sebe bolj kot nikoli prej.
V obdobju tihe samote sem še intenzivneje zaznavala notranjo silo moči, ki me je nagovarjala v obliki glasu. Bilo je kot, kot da bi se notranja svetloba dotaknila svojega lastnega ogledala in mi razkrila tiho modrost, ki je prej ostajala skrita. Čeprav je moj um pogosto težko dohajal vse kar sem doživljala, je moja notranjost ostajala živa, polna barv, zvokov in uvidov. Teh se nisem ustrašila, sprejela sem jih in se prepustila njihovi intenziteti, prežeti s paleto čustev in zaznav. V trenutkih nejasnosti nisem obupala, temveč zaupala. Prav v bolečini sem našla moč, ki mi je odpirala prostor za vpoglede v nove jasnosti in me vodila v začetek nečesa neznanega.
Občutek lastne prisotnosti, globine in ranljivosti je v meni prebudil potrebo po pisanju, po tem, da svoja doživetja, občutke in spomine ujamem v besede ter jim dam obliko, ki odmeva iz notranjosti in se razliva navzven. Z namenom, da videnja ne bi zbledela, sem jih začela zapisovati. Besede so se spontano zlivale v verze in se oblikovale v svojevrstne strukture. Lahko bi trdila, da so se kot valovi spomina, mirni in razburkani hkrati, prelili skozi moje telo in našli svojo obliko na papirju.
Aurora, moja prva pesniška zbirka, je nastala iz notranje nuje, iz želje, da ohranim in podelim videnja, ki so me oblikovala. Pisanje mi je odprlo nov način spoznavanja same sebe, kot bi se v meni razpiral prostor, v katerem se razodeva pristnost moje notranjosti. Danes še vedno pišem in z besedami podajam čar navdiha, ki se poraja v meni. Veselim se prihodnjih zbirk, vseh tistih, ki so že nastale in potrpežljivo čakajo na pravi trenutek, da se razkrijejo, kakor tudi tistih, ki bodo šele našle svojo pot skozi mene na papir.
Želim, da pesmi v bralcu prebudijo isti čar, s katerim so se rojevale, čar prvinskosti, svobodne neukročenosti in ljubezni.
Misel iz knjige Aurora:
''KO V OBČUTKU POPOLNE POVEZANOSTI
Z VSEM OBSTOJEM,
LEPOTA KOT VODA PO ŽILAH VZVALOVI,
TAKRAT POSTAJAM ODSEV SVOJEGA GLASU''.
Z Ljubeznijo, Ines
