KAMNI SVETLOBE - Moja zbirka kamnov
Kristali zame niso le geološki pojavi ali lepi predmeti. So živa, tiha bitja, polna zgodovine, modrosti in čuteče prisotnosti. V sebi nosijo red, ki se s časom ne spreminja, so kot tiha melodija vesolja, ki jo lahko začutim, ko v njihovi bližini povsem umirim svoj dih.
Vsak kamen nosi svoj ton, svojo zgodbo, svoj dotik božanske narave.
Kamni v meni vzbujajo nekaj prvinskega, zato verjamem, da k meni prihajajo takrat, ko sem pripravljena sprejeti njihovo vsebino. Hladni, topli, ostri ali mehki, vsak me nagovori po svoje in prav vsak mi na svoj edinstven način preda sporočilo. Ko moje telo prepozna njihov zapis, se z njimi uglasim in ko se prepustim kamnu, ki me pokliče, me prežame z lepoto. Navda me z občutkom nežnosti, tihega sprejema in očiščujoče prisotnosti.
Ko je bil človek še tesno povezan z naravo, ni občudoval kristalov le zaradi njihove lepote. Naši predniki so kamne uporabljali za zdravljenje, zaščito in širjenje zavesti. V današnjem času, pa ponovno, vse bolj, odkrivamo njihovo globljo naravo, zato je čas je, da starodavno intuicijo združimo s sodobnim, prebujenim razumevanjem.
Kot oblikovalko nakita me kamni navdihujejo na prav poseben način. Ko ustvarjam, me ne vodi le oblika, temveč predvsem energija, ki jo bo nakit nosil s seboj, saj zame nakit ni zgolj modni dodatek, je opomin, tihi spremljevalec, zaščitnik in nosilec namere.
Tudi v draguljarstvu kristali niso le vredni zgolj zaradi redkosti ali sijaja. Diamant, na primer, zame simbolizira večdimenzionalno zavest. Njegov sijaj izvira iz kompleksne notranje zgradbe, ki ni razporejena le vodoravno, temveč se prepleta tudi navpično, kar pomeni, da se povezuje z višjimi ravnmi bivanja. Diamant mi zato ne predstavlja le trdnosti in čistosti, temveč me opominja, kako lahko tudi mi postanemo močni in stabilni, ko smo povezani s seboj, s svojo dušo in z univerzumom hkrati.
Kamne vseh vrst hranim na svojem oltarju. Tam počivajo v tišini, razvrščeni intuitivno, a smiselno, kot da sami vedo, kam pripadajo. Včasih jih očistim z vodo ali dimom svetega lesa, včasih jih preprosto opazujem, se z njimi povezujem in pogovarjam. Ta oltar zame ni le prostor lepote, temveč prostor prisotnosti.
Posebno mesto na mojem oltarju imajo tudi kamni, ki jih prejmem v dar. Tisti, ki prihajajo iz določenih krajev nosijo v sebi edinstven pečat. Ponašajo se s sledmi pokrajine, v kateri so nastali ali bili najdeni. Obenem oddajajo tudi energijo osebe, ki mi jih je izročila z mislijo name.
Tak kamen je zame več kot predmet, je utelešeni spomin, odtis trenutka in vez, ki presega prostor in čas.
Ko tak kamen položim na svoj oltar, se vanj zasidra del sveta, ki ga morda še nisem obiskala, a ga lahko globoko začutim. Vsakič, ko ga pogledam ali primem v roke, me njegova prisotnost spomni na to, kako smo vsi povezani, ne le med seboj, temveč tudi s pokrajinami, z elementi narave in z nevidnimi nitmi, ki tkejo našo skupno zgodbo.
Ko gledam v kristal, se zazrem vase. V njegovi popolni geometriji prepoznam tok, ki me povezuje z vsem kar je.
Z Ljubeznijo, Ines
