Aurora - Trk

Podobe severnega sija, aurora borealis, veljajo za eno naj čarobnejših naravnih čudes, ki jih planet Zemlja lahko ponudi človeku. Svetlobna zavesa, ki pleše preko polarnega neba, je kot tiha pesem vesolja, ples Sonca in Zemlje, ujet v trenutek svetlobnega stika, Trka.

Vse se začne daleč stran, na Soncu. Tam, kjer utripa življenje in se v nedoumljivem ognju rojevajo tokovi plameneče svetlobe, tam, se oblikuje sončni veter. Ta ponazarja tok električno nabitih delcev, predvsem elektronov in protonov, ki potujejo skozi vesolje z osupljivo hitrostjo. 

Ko Sonce pošlje svoj dih, tok nabitih delcev v vesolje in ko ta veter doseže Zemljino magnetno polje, pride do subtilnega, a silovitega trka, kjer nevidni tokovi silnic preusmerijo delce proti polarnim območjem. Tam, visoko nad nami, se elektroni in protoni srečajo z molekulami kisika in dušika v atmosferi. V tem trku se sprosti energija, ta je kot šepet, ki se pretvori v svetlobo, ki zažari. 

Barva svetlobe ali valovna dolžina fotonov je odvisna od razlike v energiji med dvema energijskima ravnema elektronov v atomu. Zeleni in rdeči odtenki pripovedujejo o sledeh kisika, modrikaste in vijolične barve pa v sebi nosijo sledi dušika. 

To je svetlobna pripoved o nevidnih srečanjih, o trkih energij, o potovanju delcev, ki so nekoč pripadali soncu, zdaj pa na našem nebu rišejo čudovite vzorce.

 

Trk svetlobe in spomina

Ko govorim o Trku, ne mislim le na fizikalni pojav. Govorim o stiku, ki presega znanstveno razlago, pripovedujem o srečanju med notranjim in zunanjim, med tem, kar nosim v sebi in tem, kar prihaja od zunaj. Govorim o momentu stika me spominom in trenutkom, o tistem nenadnem, a presunljivo znanem občutku, ko se davno pozabljeno v nas sreča z zavestjo sedanjosti.

Čeprav sem v tem življenju obiskala del Skandinavije, se v mogočni severni sij nisem zazrla s prostim očesom. A spomin na to doživetje živi v meni, ne kot zgodba, temveč kot občutek, kot odmev, ki še vedno zveni skozi prostor mojega bitja.

Trenutek ki mi je priklical vse te davno doživete občutke se je zgodil, ko sem z zaprtimi očmi, med senom in budnostjo, opazovala sijaj barv in oblik. V tem vmesnem prostoru, kjer razum popusti in duša spregovori, sem zaznavala prelivanje svetlobnih energij, ki so me takrat obdajale še močneje kot kadarkoli prej. Negovale so me z milino, prav takrat, ko so me zbadajoči glavoboli razkrajali do skrajnosti. Barve so bile nežne, a hkrati močne. Zdelo se je, kot da ne prinašajo le tolažbe, temveč nosijo s seboj sporočilo.

In prav ta svetlobna videnja, gibka in tiha, so mi odprla vrata v spomin, ki ni pripadal le temu trenutku. 

Nato se je nenadoma v meni obudilo nekaj prastarega. Spomin, zaklenjen v celicah, se je zganil ob dotiku teh barv, ki so me objemale kot tople dlani. Razprlo se mi je zavedanje, da sem nekoč stala tam, na bleščeči zamrznjeni snežni podlagi in nebo nad menoj je bilo živo, dihajoče.

Esenca te lepote, ki sem jo v primežu bolečine na novo doživela, me je zaobjela kot odsev nekega davnega trenutka, ki je presegel čas in prostor. Moj notranji pogled je bil ukraden od lepote, srce pa je postalo tiho od čudenja. Barve so polzele čez notranje nebo, kot pesem brez besed in takrat se je nekaj v meni prebudilo. 

Tedaj se ni obudil zgolj spomin, v meni se je prebudila še močnejša težnja po izražanju preko besed. 

Ta lepota me je nagovorila tako silovito, da je nisem mogla zadržati v sebi. Morala sem jo ubesediti. Nekje med barvo in bolečino, med tišino in ritmom telesa, sem začela pisati, ne iz razuma, temveč iz globokega občutenja.

Iz tega srčnega stika svetlobe in spomina je nastala pesem Trk, pesem, ki v sebi nosi simbolni pomen vse te barvitosti, ki me obdaja od znotraj. V tej energiji moči sem našla jasnost, oziroma zavedanje, da se ta notranji sij svetlobe odslikava tudi v drugih, že poprej napisanih besedilih. In prav zaradi te slikovite prepletenosti sem zbirko poimenovala Aurora. Ne le po jutranji zarji ali severnem siju, temveč po notranji svetlobi, tisti, ki ne osvetljuje zgolj sveta zunaj, temveč predvsem pokrajine znotraj nas.

Aurora ni le zbirka pesmi, je svetlobna sled skozi notranje pokrajine. Je zapis trenutkov, ko se nebo dotakne duše, ko telo postane tempelj tišine, v katerem barve zaigrajo melodijo spomina. Je zgodba o notranjem sijaju, ki ne ugasne, tudi kadar nas obdaja tema.

 

Z Ljubeznijo, Ines

 

Pesem iz knjige Aurora:

TRK

 

Trk neskončnega naboja pretrese hladen zrak,

kot senca oddaljenih dreves oblika se spreminja,

redek, svetlo plav dotik razpira mi moči.

 

Voda v mesečini se strdi,

božanski spekter svetlobne energije se vrti,

tiho plah ponos se z notranjim vetrom uglasi.

 

Od zelene do rdeče in vse, kar je vmes,

prav vse, osmisli ples daljav,

njihovih navad, katere sva oba del.

 

V sončnem vetru svetloba se sprosti,

uspavanki diamant dušo podari,

v praznini izpite lepote svojo trdoto obdrži.

 

Le tam, kjer je večni led, tečem v ta sijaj,

želim si tja čez rob zadnjega dotika,

še globlje skozi zrak.

 

Le tam, kjer je oster mraz, lahko tečem skozi čas,

želim si vse do tja, kjer galaksija ne miruje,

vem, da tudi sama potuje.

 

Ikone večne oaze v zemljo položim

in ko sneg močneje od imena greje mi srce,

barva v jutranjo zarjo ponese moj izdih.

 

Vse to, kar si, v meni gori,

vse to sem jaz in vse to si ti, Aurora.