Ljubezen me prevzame, lepota me zadrži v trenutku

Včasih me lahko že bežen pogled v daljavo, v obzorje ali v obraz, ki se zazre v mojega, nevidno premakne. Svet in njegove subtilne energije zaznavam, še preden jih lahko poskušam razumeti. Najprej začutim, šele nato poskušam tisto, kar se je v meni vzvalovilo, prevesti v misel, besedo ali podobo. Nekateri trenutki se me dotaknejo s tolikšno intenzivnostjo, da jih besede sprva ne zmorejo zaobjeti. Ostanejo v meni kot sled, kot občutek, ki se počasi useda in živi še dolgo potem, ko je trenutek že minil.

Še posebej močno me nagovarja človek, niti ne toliko preko izrečenega, temveč skozi tisto, kar se dogaja pod besedami. Pogled, droben izraz na obrazu, način, kako nekdo obstane ob meni in predvsem tista posebna tišina med dvema človekoma lahko povedo več, kot bi zmogel povedati dolg pogovor. Človeka ob sebi pogosto začutim, še preden spregovori, zaznam njegovo prisotnost, napetost in mehkobo prostora, ki nastane med nama. Ko ni več potrebe po pojasnjevanju in besede za trenutek utihnejo, se srečanje lahko dotakne nečesa globljega. Dotakne se prostora, kjer ni pomembno, kaj je bilo izrečeno, temveč kaj se je v tistem trenutku zares vzpostavilo. Prav v tem neizgovorjenem prostoru se rodi posebna, čutna bližina, tako fina in resnična, da je besede pogosto ne zmorejo zaobjeti, vendar preplavi vso mojo bit.

Prav ta neizgovorjena bližina je tista, ki me odpira od znotraj in v kateri se začutim še globlje v svojih hotenjih, hrepenenjih in v tistem kar presega to mojo fizično formo. Ko prisluhnem notranjemu glasu in se prepustim lepoti ter ljubezni v vsej njeni strasti, nežnosti, povezanosti in globini, skozi njiju vedno znova negujem sebe. Ljubezen me vodi vase, lepota pa me zadrži v trenutku in me odpre čutenju. Tako se vračam v središče, v tišino, kjer vibriram v melodiji tlečega srca. Zato je tišina zame tako dragocena. V njej, sama s svojim dihom, zaslišim vse tisto, kar se v hrupu zlahka izgubi. V njej se zgolj prepustim čutenju, saj namreč besede so pogosto le približek resnici, čutenje pa zazna tudi njene tišje in finejše plasti. Prav v tej odprtosti lahko nekaj, kar je bilo sprva le občutek, počasi dozori in najde svoj pomen.

Nekatere stvari preprosto potrebujejo čas, da se iz občutka počasi prelijejo v razumevanje.

In prav ta čas mi omogoča, da tisto, kar me je nagovorilo, počasi v meni dozori. Kar sem videla, začutila in doživela, se začne med seboj povezovati. Posamezni utrinki, občutki notranje zaznave se prelivajo drug v drugega, dokler iz nevidnega ne začne nastajati nekaj oprijemljivega. Naj si bodi v obliki misli, besede, podobe ali v potezi barve. Nekaj, kar je bilo sprva le občutek, zgolj slutnja, dobi svoj prostor, svojo podobo in začne dihati s svojim lastnim dihom. Moj umetniški izraz se zato ne začne šele v trenutku ko nekaj začenja dobivati svojo obliko, temveč veliko prej. Njegova srčika tli v povezanosti, odprtosti in sposobnosti, da ostanem ob tem, kar me nagovori, dovolj dolgo, da lahko iz nejasnega počasi vznikne nekaj jasnega.

Ko notranje doživetje najde svojo obliko, moj izraz postane več kot le način podajanja vizij. Postane način, kako svetu predajam tisto, kar me je globoko nagovorilo in kako nevidnemu omogočam, da postane zaznavno. Navdiha zato ne iščem! Je naravna posledica odprtosti do življenja in njegovih nevidnih plasti.

Prav v tem prelivanju med notranjim in zunanjim se moj izraz dotika nečesa globljega. Skozi njega predajam kode zavesti, ki jih zaznavam v sebi, v človeku, naravi in prostoru med nami, ter jim dajem možnost, da se izrazijo v svoji veličini. Moje poslanstvo je odpirati prostor za čutenje, prepoznavanje in stik s tistim, kar ostaja skrito pod površino, ter skozi svoj izraz omogočati, da nevidno postane živo in zaznavno.

Svoj izraz delim zato, da tisto, kar najprej zaživi v meni, predam dalje, da zaživi še zunaj mene.

Z Ljubeznijo, Ines