Nakit, besede in poti, ki so me oblikovale
Vem, da je videti, kot da sem v zadnjih letih povsem poniknila, saj že dolgo nisem predstavila nove kolekcije nakita. Življenje je vmes prineslo številne preobrate in me odpeljalo v nepričakovane smeri, kjer so moj čas in energijo potrebovale druge stvari. Dizajni, zasnovani že pred časom, so tako čakali na svoj trenutek, medtem ko sem se sama spopadala s tem kako preprosto biti in delovati v danem trenutku.
Prav v tem nepredvidljivem odboju svojega življenja se je iz mene razprla nova izrazna dimenzija. Iz mojega srca je vzklila drobna iskrica, ki me je prevzela z zaupanjem v nekaj, česar nisem zmogla razumsko doumeti. Da bis ploh lahko sledila vsemu, kar sem doživljala, sem začela zapisovati svoje misli in občutke.
Postopoma je ta iskrica prerasla v žar, ki me je popeljal v globlje, drugačno dojemanje sebe. Kar se je sprva rodilo iz potrebe, da bi razumela in osmislila svoje doživljanje, je sčasoma preraslo v globoko ljubezen do pisanja in izražanja skozi besede.
V pisanju sem odkrila nov način izražanja uvidov in vizij, ki jih s slikanjem ne zmorem izraziti v vsej njihovi polnosti. Postalo je moj prostor raziskovanja, v katerem sem se skozi poezijo, nekoliko pozneje pa tudi skozi zgodbe, vse globlje podajala v razmisleke o lastnem obstoju in življenju, umetnosti in mistiki ter v svoja nova čutenja. Ob tem sem postajala vse bolj dovzetna za notranji glas, ki me je nagovarjal in me še vedno vodi. Ko sem se mu zares predala in mu dovolila, da me usmerja, so se njegovi odmevi začeli prelivati v besede, ki so se iz mene zlivale kot slap neukročene izrazne sile. V njih so se prepletali občutki, podobe in spoznanja, ki so iskali svojo pot navzven.
Pisanje mi je pomagalo ohranjati stik s seboj in notranjo poravnanost tudi v obdobjih, ko so življenjske okoliščine preizkušale meje moje moči. Skozi besede sem lažje razumela svoja notranja doživetja, lovila minljiva občutja in misli ter jim dajala obliko in pomen. Večina teh zapisov še ni ugledala luči sveta, vendar ostajajo dragocen del moje življenjske poti in pričevanje o vsem, kar sem v tem času odkrivala v sebi.
Ob vsem tem pa se je v meni ves čas ohranjala ljubezen do nakita. Nikoli ni zares utonila v pozabo, temveč je tiho tlela v ozadju, kot nevidna nit, ki me je povezovala z občutkom radosti, ki ga v meni prebuja sam oblikovalski proces. Navzven je morda videti, kot da me ni, kot da sem izginila iz sveta, v katerem sem si nekoč prizadevala najti svoj prostor in da v tem času nisem ustvarila ali naredila ničesar omembe vrednega. Tako je morda videti tistemu, ki en poznajo moje osebne poti in vsega kar se je v tem času odvijalo v mojem življenju.
Tako za tišino, ki je spremljala mojo odsotnost, se je odvijalo marsikaj, česar ni mogoče uzreti z pogledom od zunaj. Ljubezen do nakita je ves čas ostajala v meni, le da je ta iskra tlela tišje, skrita pred očmi sveta. Prav ta radost, ki jo prevajam v oblike nakita mi je dajala notranjo oporo tudi v obdobjih, ki so od mene zahtevala več, kot sem si kdaj predstavljala, da zmorem.
Globoko v sebi sem ves čas vedela, da se bom nekoč znova vrnila h kreiranju nakita. Sprejela sem, da morajo nekatere druge stvari najprej najti svoje mesto v mojem življenju, kot tudi to, da prav tako umetniški izraz potrebuje svoj čas, da dozori preden ga razkrijem svetu.
Zdaj, ko se ponovno odpiram temu delu sebe, se nekoč nastale oblike znova prebujajo v meni. Čeprav so nastale že davno, jih ne dojemam kot nekaj preživetega, temveč kot izraz idej, ki so ohranile svojo prvotno moč. Danes jih razumem z večjo širino, obogatena z vsem, kar sem v tem času doživela in spoznala, a še vedno čutim ta notranji vzgib, iz katerega so se nekoč porodile. Njihova živost me spominja, da lahko tisto, kar nastane iz pristnega notranjega vzgiba, preseže okoliščine svojega nastanka in ostane živo tudi skozi osebne spremembe. Tako se vse znova vrača k istemu izviru, k občutku, notranjemu vedenju in želji, da tisto, kar čutim v sebi, preoblikujem v nekaj oprijemljivega.
Tako kot zgodbe tudi brezčasni dizajni nakita ne izgubijo svoje vrednosti zgolj zato, ker je od njihovega nastanka minilo nekaj let. Še danes se z veseljem vračam k že predstavljenim stvaritvam in zgodbam, ki se skrivajo za njimi. Njihova vrednost ni odvisna od trenutnih smernic, temveč od občutka, ki ga prebujajo in pomena, ki ga izžarevajo. Podobno kot besede tudi oblike nakita ohranjajo sledi trenutkov, misli in delčkov zgodb. Njihov pomen se lahko skozi čas spreminja, ne da bi izgubile svojo prvotno vrednost. Prav nasprotno, nova življenjska spoznanja lahko v njih razkrijejo razsežnosti, ki jih nekoč še nisem prepoznala.
Danes, po vseh teh letih se v ozadju že rojevajo nove kolekcije, v katerih se čutna estetika prepleta z novimi razsežnostmi elegance, geometrija s simboliko, brezčasnost oblik pa z osebnim doživljanjem lepote. Ustvarjalna pot namreč ni vedno linearna, ni ravna in ne predvidljiva. Prav njeni ovinki so me vodili v smeri, na katere sprva nisem bila pripravljena, a so me nazadnje znova pripeljali bližje sebi, nazaj v objem lastnega bistva in k jeziku oblik, skozi katerega lahko izrazim tudi tisto, česar besede ne zmorejo zaobjeti.
Nove kreacije so nadaljevanje zgodbe, ki se nikoli ni zares končala, temveč se je v tišini poglabljala in spreminjala skupaj z menoj. Oblike, ki so toliko časa tlele v mojem srcu, zdaj postopoma oživljajo in se iz skic prelivajo v sijaj plemenite kovine. Ko dobivajo svojo oprijemljivo podobo, v meni prebujajo radost in nov ustvarjalni zagon. Preko njih predajam obogaten pogled na lepoto geometrije, njene skrite zakonitosti in simbolne kode, ki se razkrivajo v prepletu linij, razmerij in oblik. Prihajajoče kreacije bodo tako utelešale preplet geometrije, elegance in simbolike, skozi katerega v materijo prevajam subtilne razsežnosti lepote in izražam vse tisto, kar presega meje besed.
V njihovi skladnosti se zame skriva nekaj več kot zgolj estetska dovršenost, saj nagovarjajo človeka na globlji ravni.
Z Ljubeznijo, Ines