Kar ostane, ko čas mine

Sedim pred prazno stranjo in se prepuščam tišini, v kateri se razpleta pogovor s samo seboj. Občutja mi narekujejo besede, ki jih postopoma oblikujem v misli in zapis. Ko se zatopim v pisanje, odmislim vsakdanji vrvež in se prepustim toku, ki se steka skozme in me vodi tja, kjer lahko svobodno prisluhnem sebi in samo sem. Sama s seboj!

Samota zame ni odmik od ljudi in sveta, temveč stanje svobode, v katerem lahko lahkotno zadiham v svojem ritmu in prisluhnem svojemu notranjemu vedenju. V tej tišini lažje zaslišim odmev tistega, kar me nagovarja skozi vsakdanje stvari, ki se zdijo samoumevne, a v sebi skrivajo veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Sedaj, ko se dnevi krajšajo, narava odeva v tople barve, svetloba postaja mehkejša in zrak hladnejši, se tudi sama prepuščam njenemu spokojnejšemu ritmu. Kadar ne pišem, se zatopim v branje ali na papir ujamem zamisli in podobe, ki bodo morda nekoč prerasle v nova likovna dela. Včasih se iz drobne skice porodi nova misel, drugič se zamisel utrne ob prebranem ali v bežnem trenutku tišine.

Del dneva preživim tudi v naravi, ob svojem drevesu ali ob reki, kjer začutim posebno bližino s seboj. Stik z vodo me globoko umiri in izostri čutne zaznave. Ko opazujem igrive odtenke narave in občudujem lepoto stvarstva, si dovolim zgolj biti, se prepustiti trenutku in tiho sprejemati vse, kar se mi razkriva. Posebej me nagovarja svetloba na rečni gladini, njena nenehno spreminjajoča se igra, v kateri se za hip srečata minljivost in lepota trenutka. Najraje pa se predajam svetlobi, ki se razlije po vodi tik po sončnem vzhodu, ko se mesto šele prebuja, jaz pa v samoti utripam z njim. Takrat me preplavi neopisljiva radost, občutek tihe povezanosti z življenjem, ki se poraja okoli mene in v meni.

Opazujem, čutim in preprosto sem!

Moje poslanstvo, ki ga podajam preko umetniškega izraza, ni nekaj kar je ločeno od vsakodnevnega  življenja, temveč raste iz njega. Raste iz vsega, kar doživljam, opazujem in ljubim. Prepleta se z mojim notranjim svetom ter se skozi različne izrazne oblike nenehno spreminja in dopolnjuje. Pisanje je postalo eden od načinov, kako razkrivam vse te plasti svojega obstoja in doživljanja. Skozi poezijo in zgodbe dajem glas občutkom, mislim in spoznanjem. V pesmih ujamem nekaj minljivega, komaj zaznavnega, kar bi se v množici vsakdanjih utrinkov sicer izgubilo. Pisanje zgodb pa mi odpira prostor, v katerem lahko sledim podobam in vprašanjem, ki v meni še iščejo svoje odgovore.

Nekateri zapisi ostajajo namenjeni le meni, namreč nimam potrebe, da vse, kar napišem ugleda luč sveta. Nekatere besede potrebujejo le prostor, da jih zapišem in svobodo, da ostanejo moje. Pišem predvsem iz notranje potrebe po razumevanju lastnega doživljanja, ne toliko zato, da bi prišla do dokončnih odgovorov. Veliko bližje mi je sam proces kontemplacije, v katerem lahko misli in občutke pustim odprte ter jim dovolim, da me vodijo v neznano.

Čeprav sem nekatere zapise že delila v svojih zapisih, večina moje poezije in zgodb za zdaj ostaja neobjavljenih. Pišem predvsem zase, iz notranje potrebe po razumevanju sebe. Nekateri zapisi so preveč osebni, drugi še zorijo in čakajo, da jih nekoč uzrem z drugačnimi očmi ter v njih prepoznam nove pomene. Do takrat jim puščam prostor, da ostanejo tam, kjer so nastali, v meni.

S pisanjem ubesedim misli in občutja, s potezo in barvo pa iščem izraz za tisto, česar besede ne zmorejo zaobjeti. Tako se v besedah in podobah ohranjajo drobci doživetega, spoznanja in notranji premiki, ki bi sicer morda počasi zbledeli v pozabo. S časom se spreminja tudi naš pogled na preteklost. Kar nam je nekoč pomenilo eno, lahko pozneje razkrije drugačen pomen, kar se je zdelo bežno, pa v nas pusti globoko sled. Zato mi ni pomembno zgolj ohraniti podobe nekega trenutka, temveč predvsem ujeti tisto nevidno, kar je v meni prebudilo in kar ostaja z menoj tudi potem, ko že zdavnaj mine.

In kaj pravzaprav ostane, ko čas mine?

Morda ne toliko podoba trenutka, kakršen je nekoč bil, temveč vse tisto, kar je v nas premaknil, odprl ali tiho spremenil. Nekaj se ohrani v besedah, nekaj v podobah, nekaj v spominu na svetlobo, vonj ali občutek, ki ga ne znamo več povsem priklicati, a ga še vedno čutimo v sebi. Najgloblje pa ostaja tisto, kar se neopazno vtke v naš notranji svet in sčasoma postane del nas.

Čas odnaša podobe in zabrisuje obrise preteklega, vendar ne more izbrisati vsega, kar se je dotaknilo našega bistva. Tako življenje pušča sledi, ki jih morda pogosto ne zmoremo doumeti, a nas tiho spremljajo, oblikujejo in vodijo naprej skozi življenje.

Mogoče prav v teh nevidnih sledeh živi tisto, kar zares ostane, ko čas mine.

Z Ljubeznijo, Ines